Peking, 17. septembra (STA) – Dan pred uradnim koncem paraolimpijskih iger v Pekingu, s katerimi se končuje dvojec letošnjih največjih tekmovanj na svetu, so se slovenski športniki invalidi na manjši slovesnosti poslovili od tekmovanj. S tremi medaljami in številnimi uvrstitvami med najboljše so uspešno sledili olimpijski ekipi, ki je avgusta s Kitajske prinesla pet medalj.
Paraolimpijske igre v Pekingu so bile za slovensko odpravo pete, odkar od leta 1992 Slovenija nastopa kot samostojna država. Še z nobenih se slovenski športniki niso vrnili brez medalje in tradicijo so nadaljevali tudi na Kitajskem. Ena srebrna in dve bronasti medalji sta izkupiček prav na vrhu, ob tem pa so Slovenci dosegli še nekaj vrhunskih uvrstitev, nekajkrat pa jim je zmanjkal le kanček sreče ali kakšen milimeter natančnosti, pa bi se v Slovenijo konec tedna vrnili še s kakšno kovino več okrog vratu.
Letošnji junaki iger so Jože Flere, Mateja Pintar in Franc Pinter. Prvi je zablestel že na svojih prvih igrah in v metu diska osvojil srebro.
Namiznoteniška igralka Pintarjeva in strelec Pinter pa sta že stara znanca največjih tekmovanj za športnike invalide. Branilka naslova iz Aten v posamični konkurenci bi prav lahko tudi v Pekingu ponovila uspeh, toda žreb ji je namenil skorajda nepremagljivo kitajsko tekmico in tako je imela tudi zanesljivo osvojena bronasta medalja zlat lesk. Posebna zgodba je Pinter, veteran slovenske ekipe, za katerega so bile pekinške igre že pete v dolgi in uspešni karieri. Osvojil pa je četrto medaljo, trem srebrnim s prejšnjih iger je tokrat dodal bron, prigaran v zadnjem strelu finala.
Ob tem pa velja omeniti vsaj še nekaj vrhunskih uvrstitev. Drugemu strelcu Damjanu Pavlinu se je medalja izmuznila za las in je končal na petem mestu. Ženska odbojkarska ekipa, ki jo je sredi tekmovanja prizadela novica o smrti bolne soigralke v domovini, je ostala na četrtem mestu za velesilami v tem športu Kitajsko, ZDA in Nizozemsko. Plavalec Dejan Fabčič je na svojih prvih igrah v petih disciplinah dvakrat prišel v finale in ima najboljši izid šesto mesto. V atletiki so se poleg medalje Flereta lahko razveselil še petih mest Tanje Cerkvenik in Tatjane Majcen Ljubič. Golbalistom se je po bleščečem začetku in petih zaporednih zmagah ustavilo na najpomembnejši tekmi četrtfinala z ZDA, končno osmo mesto pa je manj od pričakovanj pred Pekingom.
V Pekingu se je 30 slovenskih športnikov pripravljalo na nastope, treniralo in tekmovalo vse od 29. avgusta. Vse niti organizacije je imel podobno kot na zadnjih dveh paraolimpijskih igrah v rokah Branko Mihorko, vodja slovenske delegacije. “Naši športniki so nastopali optimalno, po svojih zmožnostih ali prek njih. Izkazalo se je, da je mnogo držav naredilo preboj v športu invalidov, konkurenca se strahovito povečuje. Z amaterskim pristopom je na globalnem trgu težko nastopati. Če smo letos še dobili svojo količino medalj in bili uspešni, bo čez štiri leta težje. Potrebno bo razmisliti, kako v Sloveniji postaviti šport invalidov in izboljšati razmere na vrhunskem delu.” Organizacijo iger je Mihorko pohvalil: “Po eni strani je vse ‘klapalo’. A te igre so malce specifične.
Bili so izredno prijazni, a sem iskal tisto iskreno prijaznost. Igre so bile uspešne, lepe, veliko je bilo gledalcev. Prevelika pa je bila komunikacijska ovira.” Za Mihorka so bile igre v Pekingu tretje in na slovesnosti v začasni slovenski hiši v bližini paraolimpijske vasi, kjer so Slovenci s čestitkami najbolj uspešnim končali igre, je potožil, da zaradi velikih naporov ne bo več vztrajal v tej vlogi. “To sem zdaj rekel že trikrat, po Sydneyju, Atenah in Pekingu. Moram reči, da sem krepko utrujen, ker je organizacijski del na vsakih igrah vse bolj zapleten. Za vodjo je bilo preveč dela in v tej fazi utrujenosti je težko reči, da boš čez štiri leta še sodeloval. Je pa seveda ena težava: težko je izstopiti iz športa invalidov. Ne zaradi športa, ampak zaradi športnikov, ki so tako uspešni in nosijo svoj življenjsko zgodbo. Tukaj se vprašaš, ali res ne moremo zanje narediti še česa.”
Kitajci so po olimpijskih igrah tudi v izvedbo paraolimpijskih vložili veliko energije. Olimpijska prizorišča so v slabih dveh tednih spremenili v paraolimpijska, poseben čar pa so tekmovanjem dajale množice gledalcev.
Atletski stadion Ptičje gnezdo, plavalno središče Vodna kocka, namiznoteniška dvorana in dvorana za sedečo odbojko so bili skoraj vselej polni, vstopnice je bilo velikokrat težko dobiti, še posebej za nastope kitajskih športnikov. Kitajci so razumljivo najbolj častili svoje športnike, a znali športno pozdraviti tudi ostale, ki v nastope vlagajo izjemne napore in voljo. Kljub vsemu pa se je tudi na paraolimpijskih igrah razvil boj za vrh na razpredelnici medalj: Kitajska je bila tu brez konkurence, nenazadnje zato, ker je imela kot gostiteljica pravico do skoraj desetih odstotkov od omejenega števila nastopajočih. v Pekingu je sicer nastopalo približno 4000 športnikov invalidov iz 148 držav.
Tekmovalni spored iger se je končal danes dopoldne po lokalnem času, zdaj pa udeležence čaka le še zadnji korak. Slavnostno zaprtje iger, kjer bodo tudi ugasnili paraolimpijski ogenj in zastavo predali naslednjemu organizatorju v Londonu 2012. Na slovesnosti bo nosilec slovenske zastave dobitnik srebrne kolajne Jože Flere, njegov pomočnik bo Dejan Fabčič.
