Slovenski paraolimpijski smučar Gal Jakič je danes zjutraj ob petih iz Ljubljane odpotoval na 11. paraolimpijske igre, ki jih med 7. in 16. marcem gosti ruski Soči. Jakič (spremljate ga lahko tudi na https://twitter.com/TeamJakic) bo nastopil v dveh disciplinah – slalomu (13.3. ob 16.00 po ruskem času) in veleslalomu (15.3. ob 9.30), po progi se bo spustil v monoskiju.
Kdo bo vaš sosed v vasi?
»Ne vem še nič. Predvidevam pa, da bo v bližini avstrijska hiša, ki ponavadi slovi po tem, da Avstrijci z vseh oken in balkonov obesijo svoje zastave.«
Je bilo treba še kaj dodati prtljagi?
»Ne, Olimpijski komite Slovenije je pripravil vse potrebno. Sem pa dodal nekaj sanitetnega materiala, ki je specifičen za športnike invalide ter nekaj kosov smučarskega perila. Ter maskoto, ki me bo spremljala.«
Izvemo kaj o tej maskoti?
»Danes bom njeno fotografijo objavil na Instagramu, za uvod pa toliko – dobil sem jo od ženinih staršev ob prečkanju Slovenije po diagonali lani poleti. Takrat je projekt uspel. Prepričan sem, da nas bo tudi to pot čuvala in prinesla srečo. Sicer pa gre za rumeno veverico z velikimi očmi, iz trebuha ob pritisku nanj prihajajo čudni zvoki. Upam le, da ne ruski carini ne bo težav in da slučajno tam ne ostane brez glasilk (smeh).«
Kdaj boste prvič preizkusili ruski sneg?
»Petega marca. Takrat bo šlo bolj za orientacijski trening, da vidimo, kje se trenira in kje bomo tekmovali. Potem nadaljujem s treningi, tudi 7.3. ko je na sporedu otvoritev iger.«
Kaj vam pomeni sodelovanje na takih igrah?
»Za vsakega športnika je uspeh, da je tu. Hkrati pa potrditev, da si dobro delal štiri leta in si med peščico izbrancev.
In dodaja:
»Po drugi strani pa imam malce specifičen pogled na tole: na prvih igrah sem bil vesel, ker sem bil poleg. Z vsakimi naslednjimi pa želiš priti do dobrega izida. Sama pot ti ni več dovolj. Tako je tudi danes!«
Kam lahko sežete?
»Glede na to da smo dobro izkoristili le dve leti tega štiriletnega ciklusa, je pač vprašanje, kam in kako. Želim pa si, da bi postavil nov mejnik pri dosežku smučarjev invalidov.«
Če sva konkretna s številkami, kaj bi vas zadovoljilo?
»Preboj med deseterico bi bil zelo lep dosežek, prav tako bi bilo zadovoljivo, če pristanem v prvi petnajsterici. Vse, kar bo slabše, bo razočaranje.«
Kako pomembna pa bo postavitev proge?
»Zelo pomembna. Vsaka reprezentanca oz. njen trener imata določene specifike in hkrati pasti za tekmece. Nekateri postavijo hitro progo s širokimi razmaki med vraticami, drugi pa morda sprva progo odprejo, potem pa nastavijo pasti. Meni bi bolj ustrezala slednja, saj v zadnjih letih nisem imel toliko izkušenj s hitrimi programi.«
Ste tekmovalci med sabo strogo le tekmeci ali tudi prijatelji, ki igre izkoristite za izmenjavo izkušenj, mnenj, druženje?
»Ves čas se srečujemo, druženja pa je precej. Druži nas ta občutek povezanosti in prijateljstva. Tudi zavoljo preprostega razloga – v našem športu denar ne igra take vloge kot pa v športu zdravih. Smučarji smo dobri prijatelji. Na samem tekmovanju daš vse od sebe, tekmuješ pa sam s sabo in progo. Potem ta rezultat boja s progo primerjaš z drugimi. Ni direktnega premagovanja.«
