Slovenska strelska reprezentanca je zgodba o uspehu. Od leta 1995 jo kot glavna trenerka vodi Polona Sladič. »Sama sem bila aktivna strelka 16 let, tudi članica državne reprezentance in dvakrat državna prvakinja. 1995 sem diplomirala na Pravni fakulteti v Ljubljani, do konca leta 2000 delala v Kriminalistični službi Policijske uprave Ljubljana, od januarja 2001 pa sem zaposlena na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, kjer sem vodja pravne službe. Delo s športniki invalidi je torej delo v mojem prostem času,« začne o svojih strelskih začetkih.
Kako pa ste prišli v stik s športniki invalidi?
»V reprezentanco invalidov me je povabil takratni član reprezentance, strelec s pištolo Ernest Jazbinšek, s katerim sva se poznala s klubskih tekmovanj. Kot spremljevalka sem se z ekipo poleti 1995 udeležila Evropskega prvenstva na Finskem, jeseni pa postala glavna trenerka.«
Kako danes razumevate in percipirate šport invalidov?
»Zame je danes šport invalidov le ena od oblik športa. Edina razlika je, da ga izvajajo invalidi, torej posamezniki, ki jim je življenje že pri rojstvu ali pa kasneje dodelilo neke omejitve. Omejitve, zaradi katerih potrebujejo več truda in energije za vse stvari, ki jih v življenju opravljajo, torej tudi za šport. Moji strelci so torej vrhunski športniki, saj trenirajo praktično vsak dan in so med najboljšimi na svetu. In prav bi bilo, da bi tudi družba začela šport invalidov dojemati na takšen način. Nedvomno se v Sloveniji dogajajo premiki, tudi s strani države in Olimpijskega komiteja, vendar je še veliko rezerv, da se bomo lahko pridružili najbolj razvitim na tem področju. Drugače pa sem prepričana, da je šport invalidov tisti pravi šport in da daje tisto, kar naj bi šport dajal. In to verjetno zato, ker tu ni denarja, ni nagrad. Na julijskem svetovnem prvenstvu v Suhlu mi je eden od visokih funkcionarjev ISSF (Mednarodne strelske zveze) dejal, da je bilo zanj prvenstvo neverjetno doživetje. Da še nikoli v svoji res dolgoletni karieri na nobenem tekmovanju ni srečal toliko srečnih ljudi samo zato, ker so lahko tam in lahko streljajo. In ki so med seboj kot ena velika družina. Srečni, da so lahko skupaj, a zelo vrhunski po rezultatih.«
Ponavadi je ključen motiv. Kako ga zagotovite v vaši ekipi?
»Vsak športnik mora najprej v sebi najti notranjo motivacijo in se zavedati, da se s športom ukvarja najprej in predvsem zaradi sebe. Če tega ni, je nemogoče zgraditi trdne temelje uspeha. Ko športnik to notranjo motivacijo ima, jo morata skupaj s trenerjem graditi in jo negovati. Največji problem motivacije na treningih je odsotnost tekmovanj. Zaradi omejenih finančnih sredstev se letno udeležimo le ene do dveh tekem, treniramo pa 10 mesecev. Najti motivacijo za vsakdanji trening je seveda zelo težko. Seveda pa so pomembni tudi zunanji dejavniki, ki pa so v športu invalidov žal večinoma negativni. Položaj se sicer izboljšuje, to je treba priznati, a žal so uspehi športnikov invalidov še vedno prevečkrat prezrti v medijih, za svoje uspehe niso nagrajeni in s tem tudi odpadejo zelo pomembni zunanji motivacijski dejavniki. Najhuje je, ko se pogovarjajo s športniki sosednjih držav oz. držav iz bivše Jugoslavije, pa izvedo, kako drugače so tam nagrajeni uspehi. Takrat dejansko ne najdeš argumentov, zakaj je v Sloveniji tako kot je. Zato sem toliko bolj ponosna, da kljub temu, da od svojega športa kljub uspehom nimajo praktično ničesar, vztrajajo na tako visokem nivoju in prenašajo vse te napore.«
Kakšna trenerka pa ste? Kako se dopolnjujete z Alešem Kosmačem?
»Verjetno bi moji športniki lažje odgovorili na vprašanje, kakšna trenerka sem. Dejstvo je, da na prvem mestu zahtevam red in disciplino. V športu, še posebej vrhunskem športu, brez tega ne gre. Bližnjic ni, ampak so vsi rezultati odraz (ne)dela in pa seveda tudi pogojev. S športniki skušam vzpostaviti nek vzajemni odnos zaupanja. Pomembno je, da športnik ve in čuti, da sva vedno na isti strani. Pri uspehih in neuspehih. Športnik in trener se morata zavedati, da morava oba dati od sebe 100%. Če ne dopuščam, da bi bil športnik polovičar, sem sama lahko še toliko manj. Edina stvar, ki se jo nekako »bojim« je, da bi svoje delo začela delati preveč rutinsko, kar po toliko letih prav gotovo je neka nevarnost. Seveda pa mora v ekipi biti vseeno jasna hiearhija. Strelstvo je individualen šport, vendar je zelo pomembno, da se posameznik v ekipi dobro počuti. V strelstvu je psiha izrednega pomena in stabilno okolje ti daje neko dodatno stabilnost tudi na strelski črti. . Zato je moja naloga, da vsakemu posamezniku dopuščam individualizem, da ga ne zatrem, hkrati pa ohranjam neko ravnovesje v ekipi. Kar je seveda zelo, zelo zahtevno delo. Vemo namreč, da tisti res pravi vrhunski športniki so precejšni individualisti, s posebnimi karakterji, zato je pomembno, da se z njimi čim več pogovarjaš. Svojim športnikom večkrat povem, da od njih ne zahtevam, da so najboljši prijatelji, da pa zahtevam medsebojno spoštovanje. Z mojim pomočnikom Alešem Kosmačem, ki se je ekipi pridružil leta 2006, odlično sodelujeva. Aleš opravi večino fizičnega dela, saj jaz po operaciji na hrbtenici ne smem dvigovati težjih bremen. Hkrati pa je pomembno, da med nama v teh letih niti enkrat ni prišlo do nesoglasja, kar v ekipo vsekakor vnaša dodatno trdnost, strelci pa tudi vedo, da če jaz rečem »ne«, da ne bodo dosegli drugačnega odgovora pri Alešu.«
Strelke in strelci medalje zbirate kot po tekočem traku. Razkrijte nam prosim skrivnost vašega uspeha.
»29 medalj, ki smo jih v tem času pristreljali na evropskih in svetovnih prvenstvih, ter paraolimpijskih igrah je prav gotovo izreden dosežek. Sama menim, da je to najprej rezultat športnikov samih. Nekdo, ki se ne bo sam pri sebi odločil, da je pripravljen trdo delati in se odrekati, ne bo nikoli dosegel vrhunskih rezultatov oz. če že, bodo ti le enkratni oz. kratkotrajni. Skrivnost naših uspehov je po moje ravno v tem kontinuiranem delu, ciljni usmerjenosti, ter medsebojni povezanosti in zaupanju, da skušamo tudi zaradi drug drugega od sebe dati 100%. Naši cilji so vedno visoki. Po navadi z vsakim posameznikom postaviva skupni rezultatski cilj, torej neko mejo rezultatov, pod katere naj ne bi šli. Naša filozofija sicer je, da je treba vsak strel ustreliti 100%. In če je temu tako, o na koncu tudi rezultat za posameznika 100%. Kaj pa bo to pomenilo v razvrstitvi, pa je težko napovedati. Včasih lahko z osebnim rekordom izpadeš iz finala, včasih pa z nekim dobrim rezultatom prideš do medalje.«
Ste kot ena družina. Tekmovalce dobro poznate.
»Strelstvo je individualen šport, zato imaš kot trener zahtevno nalogo ohranjati individualizem posameznikov in hkrati gojiti in krepiti ekipni duh. Še posebej je to izziv vsakič, ko se reprezentanci pridruži kakšen nov član, ki ga je treba »ukrojiti« po meri ekipe a hkrati ne zatreti individualizma v njemu, ker seveda to lahko vpliva na njegovo nadaljnjo kariero. Naj se sliši še tako všečno, ampak zame so moji športniki vsi zmagovalci. Svojo glavno tekmo življenja so že zmagali s tem, ko so se po poškodbi več kot uspešno vrnili v vsakdanje življenje. Po mesecih, letih bolečin, težav, rehabilitacije. In to prevečkrat pozabljamo. Pozabljamo tudi to, da imajo še vedno zaradi svoje invalidnosti vsak svoje težave, ki od njih zahtevajo veliko več časa, kot od neinvalidov. In kljub temu vsakodnevno trenirajo. In zame je to, da sem lahko delček njihove zgodbe »biti med najboljšimi na svetu« zelo velika čast. Posameznih lastnosti ne bi izpostavljala, saj gre za neko intimno doživljanje posameznikov. Vsekakor pa jim je vsem skupno to, da so borci, da so zelo pridni in poslušni, da se držijo dogovorov, da nikoli ne poskušajo izigravati – torej nič čudnega, da so zame najboljši na svetu.«
Kdaj pa vam je bilo kot trenerki najtežje?
»Kot trenerki mi je seveda najlažje takrat, ko so strelci uspešni, ko na tekmovanjih dosežejo dober rezultat in so sami zadovoljni. Takrat so pozabljeni vsi napori in težave in dobiš neko potrditev, da delaš dobro in pravilno. Vseh teh trenutkov je bilo ogromno in so nepozabni, na čelu seveda z vsemi petimi paraolimpijskimi medaljami, ki smo jih strelci dosegli na petih zaporednih paraolimpijskih igrah od Atlante 1996 dalje. Kot trenerka sem neizmerno zadovoljna tudi, ko vidim svojega strelca, da se obnaša kot pravi športnik tudi zunaj tekmovalnih aren. Zelo težki trenutki pa so tisti, ko športniku kljub odličnemu rezultatu zmanjka malo, malo športne sreče. Največ takih težkih trenutkov sem doživela z Damjanom Pavlinom, ki ima glede teh desetink res izredno smolo. V Atenah 2004 je dve medalji zgrešil za 0,6 oz. 0,8 kroga, v Pekingu 2008 za 0,1 kroga in v Londonu 2012 za 0,3 kroga. In ti trenutki so res težki in včasih jih v sebi zelo, zelo dolgo premlevaš. Definitivno pa mi je kot trenerki najtežje sprejeti dejstvo, da moj športnik, Franc Pinter – Ančo, eden najboljših slovenskih športnikov invalidov vseh časov, dobitnik štirih paraolimpijskih medalj in še 18-ih medalj s svetovnih in evropskih prvenstev in po svojem statusu športnik svetovnega razreda, od vseh teh svojih uspehov nima čisto nič, ampak se zelo, zelo težko prebija iz meseca v mesec. To pa je pri vsej zgodbi velik temen madež.«
Ste zadovoljni s pogoji za delo?
»Pogoji za delo so – kar se tiče opreme relativno dobri. Zveza za šport invalidov – Paraolimpijski komite ima res posluh za naše potrebe, za kar smo jim seveda hvaležni in nam skušajo omogočiti vso potrebno opremo. Gre predvsem za kvalitetno orožje, municijo, elektronske tarče. Seveda bi si želeli, da bi vsi tekmovalci imeli tudi na domačih streliščih elektronske tarče. Odkar so od leta 2013 nova pravila, ko se vsak strel ocenjuje na decimalke, brez elektronske tarče praktično ni mogoče opraviti kvalitetnega treninga. Zato bi si želeli več pomoči tudi lokalnega okolja. Zelo lep primer je župan Vidma, ki je Veselki Pevec omogočil nabavo elektronske tarče in s tem bistveno izboljšal kvaliteto njenih treningov. Strelišča večinoma niso prilagojena za invalide, tako da tu je nekaj težav. Vsi pa si želimo, da bi čim prej prišlo tudi do delne integracije strelcev invalidov v sitem Strelske zveze Slovenije. Le ta ima – na čelu s predsednikom Slaparjem velik posluh za strelstvo invalidov, tako da sem prepričana, da bomo lahko kmalu po vzoru Nemške strelske zveze dosegli sistem, ko bodo strelci iz kategorije SH1 lahko enakovredno nastopali v sistemih tekmovanja SZS. Vse pohvale pa gredo Strelskemu društvu Trzin, ki je lani prvič v Sloveniji dovolilo, da na njihovem tradicionalnem mednarodnem tekmovanju strelci v kategoriji SH1 streljajo v enotni konkurenci.«
Večino treningov opravite dislocirano. Kako načrtujete treninge za vaše varovance?
»Tekmovalci vsak začetek meseca dobijo moj program dela, načrt in vsebino treningov. Formo skušamo tempirati na višek sezone. Ob pomanjkanju tekmovanj je vse skupaj kar težko. Enkrat mesečno se potem dobimo na dvodnevnih pripravah, kjer preverimo stanje, po potrebi naredimo kakšne poprave položaja ali podobno in treniramo zlasti finala. Seveda pa smo s tekmovalci zelo pogosto na zvezi in predebatiramo morebitne težave ali odpravimo kakšne dvome. Pogovor in sprotno reševanje težav sta v strelstvu zelo pomembna.«
Leto 2015 bo zahtevno in pomembno, mar ne?
»Leto 2015 je predolimpijsko leto, kar pomeni, da gre za zadnje leto, ko bo še mogoče doseči kvoto za udeležbo na paraolimpijskih igrah v Riu 2016. Zato gre seveda za zelo pomembno sezono. Na srečo smo strelci že na prvem (in do sedaj edinem) tekmovanju, kjer je bilo mogoče doseči kvote – na lanskem Svetovnem prvenstvu v Nemčiji, dosegli dve kvoti. Dosegla sta ju Tiršek in Pevčeva. Glede na to, da lahko en strelec doseže le eno kvoto, tako lahko letos kvoto dosežeta še Pavlin in Pinter. Kvota je vedno dodeljena državi in ne posameznemu strelcu, ki jo osvoji, torej ima Slovenija zaenkrat dve kvoti , kar pomeni, da bosta v Riu 206 nastopila najmanj dva strelca. Naš cilj je seveda, da v letu 2015 pristreljamo še dve kvoti in tako v Riu 2016 prvič po Atenah 20014 spet nastopimo s štirimi strelci. S tremi strelci smo nastopili v Atlanti, Sydneyu, in Londonu, z dvema pa v Barceloni in Pekingu. Pričakujemo, da bomo nastopili na vseh treh svetovnih pokalih, kjer bo možno še doseči kvoto (Francija, ZDA, Avstralija). Glavni cilj sta torej še dve kvoti, za tekmovalca, ki ju že imata pa bodo tekme še kako dobrodošle kot priprava na olimpijsko leto.«
