Športne panoge

//Športne panoge
Športne panoge 2016-10-22T13:58:21+00:00

atletika »ATLETIKA – KRALJICA ŠPORTA«

Atletika ni brez razloga poimenovana kraljica športa, saj je ena primernejših športnih panog, ki omogoča širok izbor posameznih disciplin in od posameznika zahteva različne sposobnosti. Športna panoga je dostopna tudi kategoriji tekmovalcev težjih invalidnosti. Na sporedu paraolimpijskih iger je od vsega začetka v letu 1960. Atletske discipline delimo na tehnične (met diska, kopja in kija ter suvanje krogle), teke oziroma vožnje z vozički (kratke in dolge proge, štafete, mali in veliki maraton) ter tekmovanja v skoku v daljino in višino.

KLASIFIKACIJA

Zaradi nastopa večjega števila atletov z različnimi vrstami invalidnosti so ti klasificirani v posamezne tekmovalne skupine. Klasifikacija športnika oziroma atleta je določena s črko, ki označuje, na katerih površinah tekmuje – T (track – vožnje, teki, skoki) in F (field – meti) – ter dvomestno številko z označbo telesne okvare športnika. Prva cifra določa vrsto invalidnosti, druga pa težo invalidnosti. Nižja kot je zadnja cifra, težja je invalidnost znotraj določene vrste.

T /F 11-13: slepi in slabovidni

Slepi lahko pri tekih uporabljajo videčega sotekača (lahko neinvalid). Tekača sta med seboj povezana z vrvico, v cilj pa mora vedno priteči najprej tekmovalec in za njim sotekač. Pri skokih pomočnik uporablja zvočne signale, da športniku nakaže smer ter opozori na odriv. Pri metih lahko pomočnik zvočno opozarja na smer meta.

T/F 20: tekmovalci z motnjami intelekta
T/F 32-38: tekmovalci z motnjami koordinacije
T 32-34: vožnje
T 35-38: teki, skoki
F 31-34: meti iz stola
F 35-38: meti iz stoječega položaja
T/F 40-47: tekmovalci s telesnimi okvarami (stoječi)
T/F 40-41: tekmovalci nižje rasti
T42-44: tekači z oviranostjo v spodnjih okončinah
T45-47: tekači z oviranostjo v zgornjih okončinah
F42-46: meti iz stoječega položaja
T/F 51-57: tekmovalci s telesnimi okvarami (sedeči)
T51-54: vožnje
F51-57: meti iz stola

Do nedavnega so lahko tekmovalci nastopali v združenih skupinah, njihov rezultat pa je bil preračunan glede na koeficient za določeno skupino. Mesta so zasedli glede na število točk. V Riu 2016 tega ne bo več. Skupine bodo homogene, žal pa bodo za razliko od prej mnogi tekmovalci lahko nastopili zgolj v eni disciplini, če drugih za njihovo skupino ni razpisanih. Recimo v F52 bodo moški lahko metali disk, ne pa tudi kopja in krogle.

Video predstavitev športa:

parakajak PARAKAJAK

Parakajak je nova disciplina na paraolimpijskih igrah. Skupaj s paratriatlonom bosta prvič na sporedu v Riu 2016. Parakajakaši se bodo pomerili v šprintu na mirnih vodah na 200m v treh kategorijah invalidnosti – KL1, KL2 in KL3, v moški in ženski konkurenci. Sicer se tekmuje z dvema vrstama čolna – kajak in kanu (va’a), vendar bodo v  Riu tekmovali le s kajaki. Kajak meri najmanj 5,2m, širok je najmanj 50cm, težak pa mora biti najmanj 12 kg. Vsak tekmovalec si lahko notranjost čolna neomejeno prilagodi svoji invalidnosti. Poleg drugačnega čolna je razlika tudi v veslu – pri kajaku tekmovalci uporabljajo dvostransko veslo, pri kanuju pa enojno.
Parakajakaštvo je mlad šport, ki se je razvil pod okriljem Mednarodne kajakaške federacije( ICF). Vključen je v koledar tekmovanj po okriljem  ICF in ECA, invalidi so integrirani in nastopajo na istih tekmovanjih kot kolegi neinvalidi.

Tekmovalci so glede na invalidnost ocenjeni s točkami od 1 do 9. Nižje kot je število, težja je invalidnost. Točke lahko pridobijo le telesni invalidi in sicer z oslabljeno mišično močjo, amputacijo oziroma pomanjkanjem okončin ter gibalno oviranostjo. Ne tekmujejo pa osebe z okvaro vida ali motnjami v intelektu.

Tekmovalci so razvrščeni v tri skupine, glede na število točk: 1-3 v KL1, 4-7 v KL2 in 8-9 v KL3.
V KL1 so torej športniki, ki ne morejo uporabljati nog, zelo omejeno pa imajo tudi delovanje trupa. Praviloma potrebujejo prilagojen sedež z višjim naslonom.
V KL2 spadajo športniki, ki imajo delno ohranjene funkcije v nogah in trupu, lahko sedijo vzravnano (lahko tudi s pomočjo nekoliko višjega naslona), imajo pa omejeno gibanje nog med veslanjem.

V KL3 sodijo športniki z neomejenim delovanjem trupa in le z delno omejenim delovanjem nog. Ti športniki lahko samostojno sedijo vzravnano in se nagibajo naprej.

Video predstavitev športa:

parakolesarstvo PARAKOLESARSTVO

Parakolesarstvo je od leta 2007 pod okriljem mednarodne kolesarske zveze UCI. Na sporedu paraolimpijskih iger je od leta 1984. Parakolesarstvo vključuje športnike  s štirimi vrstami različnih telesnih okvar: slepe in slabovidne, kolesarje s cerebralno paralizo oziroma nevrološkimi okvarami, kolesarje z amputiranimi okončinami ter kolesarje z okvaro hrbtenjače. Skupno obsega 13 funkcijskih kategorij za ženske in moške v vseh starostnih kategorijah po določilih UCI (Union Cycliste Internacionale).
Zaradi različnih telesnih okvar so parakolesarji klasificirani v ustrezne tekmovalne skupine, in sicer glede na obseg tekmovalnih zmožnosti, ki izhajajo iz njihove okvare. Športniki z okvaro hrbtenjače ali z amputiranimi spodnjimi udi (H1-H5), športniki z nevrološkimi okvarami oziroma poškodbami glave (T1, T2), športniki z nevrološkimi okvarami in amputiranimi okončinami (C1 – C5) ter slepi in slabovidni športniki (B). Nižja je številka, težja je invalidnost.
Kolesa so prilagojena glede na kolesarjevo telesno okvaro oziroma tekmovalno zmožnost. Kolesar z okvaro hrbtenjače ali kolesar z eno ali obema amputacijama spodnjih okončin vozi ročno kolo oziroma handbike. Kolesar z nevrološko okvaro oziroma poškodbo glave in s tem zmanjšano stabilnostjo tekmuje na triciklu. Kolesar z blažjo nevrološko okvaro ali amputiranimi udi tekmuje na običajnem kolesu s prilagoditvami ali brez njih. Slepi in slabovidni  vozijo v tandemu, kjer sta dva športnika, in sicer slepi oziroma slabovidni kolesar zadaj in videči, največkrat neinvalid, spredaj.
Kolesarstvo se loči na cestno in dirkališčno. Pri cestnem kolesarstvu poznamo cestne dirke, kronometer in etapne dirke, kolesarji s kolesi na ročni pogon pa se lahko pomerijo tudi v štafeti. Dirke na velodromu so omejene zgolj na kolesarje z navadnimi kolesi in na tandeme, tekmovalci pa se lahko pomerijo v šprinterskih in vzdržljivostnih disciplinah.

Video predstavitev športa:

plavanje PLAVANJE

Ena izmed panog v športu invalidov je plavanje, ki je zelo priljubljena in razvita povsod po svetu. Že od prvih paraolimpijskih iger v Rimu leta, je plavanje eden od glavnih športov. Tako kot na olimpijskih tudi na paraolimpijskih igrah plavalci plavajo v disciplinah prosto, hrbtno, prsno, delfin in mešano. S plavanjem se ukvarjajo tako ženske kot moški, ki imajo različne okvare. Plavalci so razdeljeni po skupinah, in sicer glede na njihovo funkcijsko sposobnost za nastop v vsaki disciplini.

Plavanje vodi Mednarodni paraolimpijski komite (mednarodna kratica IPC), organizirata pa ga IPC za plavanje in tehnični komite, ki upoštevata vsa pravila Mednarodne plavalne zveze (FINA). Uporabljajo se pravila FINE z nekaj modifikacijami, npr. izbirni program pri štartih za različne tehnike in različni signali za štart, prirejeni predvsem za osebe z okvarami sluha in vida. Mednarodni paraolimpijski komite za plavanje vsakega plavalca oziroma plavalko, ki želi aktivno nastopati na tekmovanjih invalidov, razvrsti v skupine glede na njegovo oziroma njeno zmožnost in okvaro. Glede na vrsto invalidnosti so razvrščeni v deset funkcijskih skupin (1–10) ter tri skupine slepih in slabovidnih (11–13). Skupine se gibljejo od plavalcev z majhnimi zmožnostmi (S1, SB1, SM1, S11) do tistih z večjimi zmožnostmi (S10, SB9, SM10, S13). Dodatna skupina je še skupina plavalcev z motnjo intelekta (S14, SB14, SM14). Predznaki skupine: S pred skupino predstavlja discipline prosto, hrbtno in delfin, SB predstavlja prsno, SM pa individualno mešano. Gluhi plavalci (S15) ne tekmujejo na paraolimpijskih igrah, se pa udeležujejo tekmovanj na mednarodni ravni ter olimpijske iger gluhih. Več o klasifikaciji TUKAJ.

Samo tekmovanje se razlikuje od navadnega plavanja le po dovoljeni uporabi posebnih odskočnih desk ali možnosti, da tekmovalec prične tekmovanje v bazenu. Vendar so te prilagoditve namenjene le športnikom, ki imajo specifično vrsto invalidnosti.  Naprimer za slepe in slabovidne tekmovalce pri štartu uporabljajo posebno zvočno signalno pištolo. Pri obratu jih pomočniki s posebno palico tapnejo in s tem opozorijo, da se bližajo robu bazena. Spremljevalci ali kakršnakoli proteza, ki bi tekmovalcem z manjkajočim udom olajšala plavanje, pa ni dovoljena.

Razdalje in discipline v Riu 2016:
• 50 m in100 m prosto: od skupine S3 do S13
• 200 m prosto: od skupine S2 do S5, S14
• 400 m prosto: od skupine S6 do S13
• 50 m hrbtno: od skupine S1 do S5
• 100 m hrbtno: od skupine S1, S2, S6 do S14
• 50 m delfin: od skupine S5 do S7
• 100 m delfin: od skupine S8 do S10 ter S11 in S13
• 50 m prsno: od skupine SB2, SB3
• 100 m prsno: od skupine SB4 do SB9, SB11 do SB14
• 150 m individualno mešano: SM3, SM4
• 200 m individualno mešano: SM5 do SM11, SM13, SM14
• Štafeta 4 x 50 m prosto (20 točk)
• Štafeta 4 x 100 m prosto (34 točk)
• Štafeta 4 x 100 m mešano (34 točk)
V Riu bo nastopilo 340 plavalcev in 280 plavalk.

Video predstavitev športa:

strelstvo STRELSTVO

Strelstvo invalidov je na svetovni ravni organizirano v okviru Mednarodnega paraolimpijskega komiteja (IPC – International Paralympic Committee), ki skrbi za strelski šport med invalidi. Na sporedu paraolimpijskih iger je od leta 1976. Tekmovalec na mednarodni ravni mora izpolniti zlasti kriterij tako imenovane »minimalne invalidnosti«, kar laično povedano pomeni tolikšen upad mišične moči oziroma odsotnost funkcij, da tekmovalec dobi zadostno število točk (nefunkcionalnost določenih sklopov mišic, problemi s koordinacijo). V večini primerov to pomeni paraplegijo, tetraplegijo, mišično distrofijo, paralizo ali druge oblike bolezni ali poškodb, v primeru amputacije za strelce s pištolo najmanj amputacijo skozi zapestje, za puško pa pod komolcem ali skozi gleženj. Poznamo dva glavna razreda: SH1 in SH2 (»sh« kot shooting, številka pa označuje kategorijo). Tekmovalci so glede na vrsto invalidnosti razdeljeni v podrazrede A, B in C, kar vpliva na višino naslona hrbta na vozičku oziroma stolu (brez naslona, 10-cm naslon ali visok naslon), ki ga določimo glede na ravnotežje ter funkcionalnost hrbtenice in trupa. V strelstvu veljajo pravila ISSF (Mednarodne strelske organizacije), kar pomeni, da se uporabljata enako orožje in oprema, z določenimi prilagoditvami zaradi invalidnosti.
Razred SH1 je namenjena tekmovalcem, ki lahko samostojno držijo orožje, torej strelci s puško in pištolo, ki imajo funkcionalne roke, s katerimi lahko samostojno ravnajo z orožjem. Razred SH2 pa je namenjen tistim, ki imajo težave z zgornjimi okončinami, streljajo pa le z zračno puško.
Strelci s puško streljajo z zračnim in MK orožjem, in sicer z zračno puško v disciplini stoje (R1) in leže (R3) 60 strelov, z MK orožjem pa 60 strelov leže (R6) in trojni položaj 3 x 40 strelov (R7). V tem razredu skoraj vsi tekmovalci streljajo sede, saj gre v glavnem za tekmovalce na invalidskih vozičkih (paraplegike) ali tekmovalce brez nog. Največkrat se pojavlja nerazumevanje položajev pri streljanju s puško, saj večina tekmovalcev v vseh položajih strelja iz vozička, zato sta mnogim nerazumljiva položaja »stoje« in »leže«. Položaja določamo glede na položaj rok oziroma naslon rok, ki ga tekmovalec lahko ima. Pri streljanju v položaju »stoje« se tekmovalec z rokami lahko naslanja le na lastno telo, kot sedenja ne sme biti manjši od 30 stopinj, naslon hrbta pa mora biti primeren podrazredu tekmovalca. Pri streljanju v položaju »leže« pa imajo tekmovalci pred seboj posebno mizico, kamor naslonijo oba komolca, uporabljajo pa tudi strelski jermen.
Strelci s pištolo streljajo z zračno (P1), MK pištolo proste izbire (P4) in MK športno pištolo (P3). Položaj streljanja je odvisen od tega, ali tekmovalec strelja sede ali stoje. Pri streljanju sede tekmovalec strelja iz invalidskega vozička ali stola, ki ima naslon hrbta ustrezen podrazredu tekmovalca.
V razredu SH2 so tekmovalci s puško, ki zaradi nefunkcionalnosti rok (amputacije ali upad mišične moči) ne morejo samostojno držati puške. Gre za tekmovalce z amputacijami rok ali tetraplegike. Ti tekmovalci streljajo s posebnim stojalom, ki ima natančno določene mere in vzmet, ki v veliki meri nadomesti roko oziroma gibanje rok pri neinvalidnih tekmovalcih.
Tekmujejo z zračno puško stoje (R4) in zračno puško leže (R5). Tekmovalec v položaju »stoje« se lahko naslanja le na lastno telo, kot sedenja ne sme biti manjši od 30 stopinj, naslon hrbta pa mora biti primeren podrazredu tekmovalca. V položaju »leže« imajo tekmovalci pred seboj posebno mizico, kamor naslonijo komolca.
Streljajo iz 10m, 25m ali 50m. Ciljajo tarčo, ki jo sestavlja 10 krogov, vsak krog vreden ene točke, sredina 10. V finalu je deset krogov dodatno razdeljenih na desetine, sredina je vredna 10,9 točk.

Video predstavitev športa:

Print Friendly, PDF & Email

test

fwdwwgiguwgh