Pismo Gala Jakiča

//Pismo Gala Jakiča

Pismo Gala Jakiča

Sedim pred računalnikom v ZDA in berem novice o »incidentu«, ki se te dni dogaja v domovini, kjer znova vlečemo črto med “zdravimi” in tistimi, ki jim “nekaj manjka”.

Vsakemu športnik se spominja svojega prvega treninga. Plesalke se spominjajo prvih baletnih krilc in copatk, košarkaši nove žoge in svetlečega parketa, plavalci tistega lesketa v globinah bazena. To so trenutki polni veselja in lepih spominov, takšnih ki jih shraniš na posebno mesto. Življenje vsakega športnika invalida se začne drugače – ponavadi z svetlimi lučmi bolnišnice, ki nekako nerealno lebdijo nad glavami in slikajo svet, ki je drugačen od tistega sveta, ki je bil prej. Moj svet se je na glavo obrnil pri 13-ih. Spat sem šel atlet in se zbudil hrom, brez zmožnosti sedenja in hoje, kot še enkrat rojen otrok, pri 13 ponovno zavit v plenice. In ta svet je prekril tistega prejšnjega, tistega v katerem sem hotel postati olimpijec in teči na 110m z ovirami.

Odločitev je bila potrebna, da moje življenje zaradi tega ne bo nič slabše, da bo nov svet prav tako svetel in lep. In tako je voziček nadomestil tisto, kar so prej počele noge. Taki so začetki kariere športnika invalida – trenutek ko se tvoj svet in svet tvojih bližnjih sesuje v tisoč koščkov. In spet si otrok z veliko sestavljanko življenja, ki jo poskušaš spraviti v red.

Prvi cilj vsakega športnika invalida je, da z športom svetu ponovno lahko v oči pogleda s ponosom. Da gibalna oviranost ni enaka finančni nezmožnosti (kot sem poskušal na lep način razložiti prijazni starki, ki mi je v centru Ljubljane ponujala 2€ – “Nate no … da boste imel”, mi je dejala), da imajo dosežki posameznika v novi situaciji lahko večjo težo kot prej. Da je dan lahko lep zgolj zato ker se zjutraj zbudiš, da ga dež in toča ne moreta kar tako pokvariti. Drugi cilj športnika invalida je v izbranem športu premagati samega sebe. “Najprej tekmuješ sam s seboj, nato z ostalimi” je ena izmed najboljših lekcij, kar sem jih dobil v življenju.

Vsak športnik invalid se v življenju bori z ovirami, arhitekturnimi in tistimi v glavah. In čeprav se tiste arhitekturne počasi umikajo, je tiste v glavah včasih težko premakniti. In tako včasih nam športnikom ob vseh naporih treninga zmanjka energije za dokazovanje, da zmoremo sami čez cesto in da nismo tako ubogi kot se morda zdimo. In takrat za trenutek obupamo, ukvarjanje s politiko odložimo na stran in vse vložimo nazaj v šport – da bi z dosežki dokazovali in spreminjali svet na bolje. Pokazali, da smo najprej športniki in potem invalidi.

Lepo mi je nekoč dejal Jože Okoren, dobitnik Bloudkove nagrade za življenjsko delo: “Saj ne da tebi kaj manjka, samo hoditi ne moreš”. In v tej luči je zame junak vsak, ki spravi svoje življenje v red in se v svojem novem svetu odloči za šport. In čeprav sanje o medalji s olimpijskih iger nadomesti želja po tisti s paraolimpijskih iger, je vložek enak – leta in leta garanja ter odpovedovanja. In če imaš poleg vsega še kanček sreče, lahko s še večjim ponosom nosiš državne simbole in predstavljaš svojo državo na tekmovališčih po svetu.

Šport je moje življenje, to je bil in to bo ostal. Moje športne dosežke priznavajo in spremljajo mnogi najboljši slovenski športniki in s ponosom lahko mnoge izmed njih imenujem za prijatelje. Smučarska zveza Slovenije me je ob začetku sezone predstavila enakovredno kot ostale reprezentante. In čeprav me izjave direktorja Direktorata za šport Ministrstva za šolstvo in šport RS ter nekaterih predstavnikov OKS zelo žalostijo, se zaradi njih moje športne ambicije ne spreminjajo. In brez skrbi lahko svojo energijo še naprej vlagam v šport, zavedajoč se da bo prihodnost dokazala da so se v svojih izjavah hudo zarekli.

Gal Jakič

Slovenski reprezentant v alpskem smučanju invalidov

Kandidat za nastop na zimskih Paraolimpijskih igrah v Vancouverju 2010

[/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]
Print Friendly, PDF & Email
2016-10-22T14:01:58+02:00 14. december, 2009|

test

fwdwwgiguwgh