Oscar Pistorius, Franci Pinter, Čjan Li, Mateja Pintar, Esther Vergeer, Natalie du Toit, Jože Flere ... 

Kitajska prestolnica Peking se po olimpijskih in paraolimpijskih igrah vrača v ustaljene tirnice. Tovarne, ki so morale zaradi zagotavljanja kolikor toliko znosnega zraka zadnji mesec ustaviti delo, spet delajo s polno paro, avtomobili so se vrnili na ceste, na ulicah je vnovič mogoče videti začasno pregnane prodajalke približka ljubezni in berače. Oddahnila si je tudi vsemogočna Partija, saj je z brezhibno organizacijo dveh veleprireditev pokazala svoje sposobnosti. Medtem ko se oblast (vsaj virtualno) sonči v slavi, lahko peščica stark upa, da bo policija pozabila na izrek kazni enoletnega prevzgojnega (pravzaprav prisilnega) dela. Navsezadnje so si - v skladu z ustreznim odlokom - drznile prijaviti protestni shod zaradi po njihovem mnenju nepravičnih odškodnin za nasilno preselitev iz propadajočih tradicionalnih bivališč. Partiji, ki naj bi varovala predvsem delavce in kmete, se niti po igrah ne zdi smiselno, da bi se za dosežke pri gradnji olimpijskih objektov zahvalila armadi skoraj brezpravnih gradbenih delavcev - večinoma beguncev z načrtno obubožanega podeželja. Očitno je dovolj velika nagrada že to, da razcapanim in v plastične natikače obutim moškim, ki svoja najboljša leta prodajajo za drobiž, dovoli spet delati ... Gradbišč je v Pekingu tudi po igrah nešteto.