Robi Bojanec: “S športom sem se uspel vrniti na stara pota!”

/, Zadnje novice/Robi Bojanec: “S športom sem se uspel vrniti na stara pota!”

Robi Bojanec: “S športom sem se uspel vrniti na stara pota!”

Košarkarji na vozičkih so v letu 2019 opozorili nase. Med temi, ki so se prebili v ospredje in dobili svoje minute, je tudi 26-letni Robi Bojanec, ki je tudi ambasador programa Postani športnik, ki sta ga z namenom vzpostavitve dolgoročnega sistema in pogojev za vključevanje mladih invalidov v športne aktivnost razvila Zveza za šport invalidov Slovenije-Paralimpijski komite in Lild Slovenija. Program vključuje širok nabor aktivnosti, pobud, dogodkov in delavnic, ki so namenjene mladim invalidom in njihovim staršem, učiteljem in profesorjem športne vzgoje, lokalnim športnim klubom, panožnim zvezam, društvom invalidov in podobno.

Robi prihaja z Dolenjske, zdaj živi v Ljubljani, kjer tudi dela. Uspešno je končal srednjo šolo, diplomiral na fakulteti za elektrotehniko, danes ima dobro službo in super šefa.

Robi, vi in šport?
„Rad ga imam od malega. V osnovni šoli sem treniral nogomet in atletiko, predvsem teke na krajše razdalje. Udeleževal sem tudi krosov in občinskih tekov. Šport imam rad, vzljubil sem ga. še  danes je pri meni visoko zapisan, na 2. mestu, takoj za kariero! Kdo me je navdušil? V družini ni bil nihče športnik. Sam sem se odločil in skušal prek rekreacije narediti nekaj zase. Še danes vidim, da je bila to prava izbira, prava pot.“

Pri teku gre za individualno panogo, pri nogometu zmaguje in izgublja ekipa.
„Če želiš dobro teči, moraš biti psihično stabilen, znati moraš prenašati pritiske, ki se na splošno vršijo zgolj na posamezniku. Pri nogometu pa se ta pritisk porazdeli na celotno ekipo, precej bolj sem užival v nogometu.“

Zdaj ste košarkar.
„To je bil šport, ki je zame postal številka ena, tako je še danes. Do rezultata prihajamo kot ekipa, posamezniki niso izpostavljeni, saj vsi pripomoremo k temu, da smo najboljši in da zmaguje ekipa.“

:: Bi se ukvarjali s športom? Tule so vsi podatki in informacije za vas!

Ko se zgodi nesreča, ko pristaneš na vozičku. Kdaj se v taki situaciji pomisli na šport?
„Takrat misliš le na to, kako se boš lahko preživljal in kako boš vse skupaj izpeljal. Moja prva misel je bila: zdaj pa ne bom več mogel delati tega in tega, ker sem na vozičku. Menil sem, da se ne bom več moral ukvarjati s športom. Ko pa pogledaš malce širšo sliko in spoznaš določene ljudi, potem vidiš, kaj vse imaš na voljo, tudi zahvaljujoč razvoju tehnologije. Ko spoznaš vse to, se zaveš, da ima vse skupaj povsem novo dimenzijo, na vse skupaj pa gledaš drugače, saj šele v tistem trenutku začneš uživati življenje.“

Kdo vam je pomagal širiti in odstirati športna obzorja?
„V prvi vrsti Mirko Sintič, športni referent na Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Povedal in pokazal mi je, kaj vse lahko počnem. Ko me je videl, je rekel, da bi moral biti dober košarkar. Potem sem na obnovitveni rehabilitaciji spoznal Milana Slapničarja, ki je moj zelo dober kolega. Milan ima vedno s seboj žogo, pa je rekel, pridi, greva metat na koš. To so bili še časi, ko je bila pri meni na prvem mestu šola. Ko me je Milan videl, kakšen imam izmet, je rekel točno takole: p****, stari, imaš tako dober met, ti bi moral igrati košarko. Povabil me je na trening in me dejansko prepričal, da sem začel s košarko.“

:: Kaj je program Postani športnik

Začetki so vedno težki.
„Nisem imel pravega vozička, niti prevoza. Zato ni bilo možnosti, da bi se 100-odstotno posvetil temu. Danes je lažje, vozim, imam pravi košarkarski voziček na katerem lahko napredujem in izboljšujem svojo tehniko iz dneva v dan, kar je seveda za mladega košarkarja zelo pomembno.“

Pri nakupu vozička vam je bil v veliko pomoč tudi Goran Dragić!
„Lani po zaključeni sezoni v NBA, ko je prišel iz Amerike, sva se srečala na URI Soča. Krasen človek je, ostal je pristen in preprost. Govorila sva o košarki in povsem življenjskih zadevah. Takrat je stekla akcija zbiranja sredstev za moj novi voziček. Sredstva so se zbirala tudi s pomočjo Gorana Dragića, za kar mu bom vedno hvaležen!“

Kaj vam pomeni nov voziček?
„Predvsem sem postal bolj samozavesten, očiten pa je tudi napredek na parketu. Sem se ga pa moral navaditi. Ko sem začel igrati, sem bil večkrat na tleh. Tudi po petkrat na tekmo sem padel. En gib je bil vsakokrat preveč. Z nekaj popravki so mi še voziček prilagoditi, danes nimam več težav.“
Ste tudi članski reprezentant.
„Imamo dobro ekipo, kjer smo združeni mladi in nekaj starejših igralcev, ki smo našli skupen jezik. Dobro se razumemo, v ekipi in garderobi pa je veliko heca.“

Lani ste izpadli v 3. kakovostni razred evropske reprezentančne košarke. Letos pa ste dokazali, da načrtno delo pod taktirko trenerja Žige Kobaševiča prinaša sadove, saj ste zasedli 3. mesto v regiji.
„Lani nismo imeli tako širokega igralskega kadra, ni se nam izšlo po načrtih. Zato je tokratno 3. mesto na Vranskem na finalnem turnirju zelo pomemben rezultat ter velika vzpodbuda. V polfinalu smo izvrstno kljubovali KKI Vrbas, ki ima igralce, ki jih plačuje, mi pa smo tu iz dobre volje in da naredimo nekaj zase, z drugimi besedami, oni so profesionalci mi pa amaterji. Dokazali smo tudi, da zmaguje obramba, pa tudi na osebni ravni je bil to pomemben rezultat: dobil sem medaljo z vedenjem, da sem pripomogel k uspehu, da sem tudi jaz za to zaslužen.“

Morda prek športa iščete neko samopotrditev?
„V športu ne zadovoljujem lastnih apetitov. Tu sem, da uživam. Ne delam to zato, ker mi nekdo reče, to pa to naredi, ampak se s športom ukvarjam prostovoljno. V prvi vrsti, da naredim nekaj dobrega zase, vse drugo je osebno zadovoljstvo, še posebej ko dosežemo dober rezultat. Od športa ne morem živeti, nisem plačan od tega, zato postavljam na prvo mesto svojo kariero.“

Kaj delate?
„Zaposlen sem v podjetju Danfoss Trata, kjer razvijamo ventile, ki so primerni za ogrevanje objektov. Delam v laboratoriju, kjer izvajamo meritve in pomagamo pri razvoju novih izdelkov.“

Kako so pa starši sprejeli, da ste se po nesreči spet zapisali športu?
„Pomislekov ni bilo. Maksimalno so me podprli. Dejansko sam sovražim, ko nekateri starši otroke zavijajo v vato. Otroku je treba dati možnost, da se odloči. Pa saj ne bo večno živel doma. Šel bo na svoje, v svoje okolje. Sem pa bil vesel, da sem staršem pokazal, da lahko zmagam. Povabil sem jih na Vransko, kjer smo osvojili bronasto kolajno v regionalni ligi košarke na vozičkih. Pokazal in dokazal sem jim, da sem uspel tudi z njihovo podporo!”

Kaj bi sporočil mladim, ki morda še oklevajo s športnim udejstvovanjem?
„Nič oklevati, le začnite! Pa ne zato, da boste imeli izklesano telo, ampak zato, da boste naredili nekaj zase. Če ne bi bilo športa, se ne bi uspel na tak način vrniti na stara pota. Če si v psihofizični kondiciji, je vse lažje. Če se boste ob ukvarjanju s športom le nadihali svežega zraka, ste naredili veliko!“

Print Friendly, PDF & Email
2019-05-21T10:38:08+02:00 19. maj, 2019|

test

fwdwwgiguwgh