Sobota je na paralimpijskih igrah v Tokiu za slovensko odpravo tekmovalno prost dan. Eden od udeležencev, Luka Trtnik, je nastope že končal, medtem ko večina drugih še čaka svojo priložnost. Naslednji bo v akciji atlet Henrik Plank, ki ga nastop na olimpijskem stadionu čaka v nedeljo.
V slovenskem središču v olimpijski vasi oziroma zdaj v parlimpijski je bilo najbolj živahno ob koncu prvega tedna iger, ko so imeli slovenski športniki tudi prvo in pravzaprav edino priložnost, da se zberejo v polnem številu.
Na letošnjih igrah namreč v vasi, kjer med paralimpijskimi igrami stanuje več kot 7000 aktivnih udeležencev in spremljevalcev, veljalo bolj stroga pravila.
Tako je moral Trtnik, ki je nastope v namiznoteniški konkurenci končal po dveh porazih v predtekmovanju, začasno paralimpijsko domovanje zapustiti že dan po zadnji tekmi, prav tako je domov odšel tudi njegov trener. Po drugi strani pa Anej Doplihar, edini slovenski kolesar na igrah, ne bo imel prav veliko priložnosti za druženje s sotekmovalci iz ekipe, saj s svojim štabom prebiva na ločeni kolesarski lokaciji v bližini dirkališča Fudži.
Za večino logistike in operativnega dela v slovenski paralimpijski odpravi v teh dneh skrbi Jana Čander. Čeprav je po osnovni športni vlogi v Tokiu kot plavalna selektorka, pa pred tekmami in na treningih skrb za svojega plavalca Tima Žnidaršiča Svenška prepušča tudi pomočniku Emilu Tahiroviču. Sama se mora namreč znajti še v nekaj drugih vlogah, saj je tudi pomočnica vodje slovenske odprave dr. Bora Štrumblja in predstavnica za stike z mediji za slovensko ekipo.
“Kar se tiče Tima, je zelo sproščen. Vzdušje v vasi je tudi sproščeno, tako da ni nobenih pritiskov. Vemo, kaj je zmožen odplavati, tako da ga skušamo obdržati čim bolj sproščenega do starta,” je o plavalni plati svoje misije Tokio 2020 dejala Čandrova in dodala: “Tim je mladi up, na katerem se bo veliko gradilo in v prihodnosti lahko pričakujemo zelo dobre rezultate.”
Bolj pestro je njeno drugo delo v paralimpijski vasi: “Te igre so zelo zahtevne z birokratskega vidika. Dnevno sem se v Sloveniji skoraj na 24-urni bazi ukvarjala z birokracijo. Tukaj je tega malo manj, so pa Japonci zelo strogi. Imajo pravila, ki jih je treba upoštevati, veliko je aplikacij, včasih pozabim kakšno geslo, ker je toliko različnih. Ampak smo zelo dobra ekipa in si pomagamo,” je o delu v vasi pojasnila pomočnica vodje ekipe.
O tem, kaj imajo na voljo v vasi, pa skoraj ni našla slabih plati. “Smo v desetem nadstropju, imamo lep razgled, zelo sproščeno je vse skupaj. Ne bi nič spreminjali, mogoče bi potrebovali le še kakšen stol ali mizo. Prostori so lepi, čisti, vsak dan razkužujejo, nimamo nobenih pripomb, kar se tiče bivanja,” je o slovenskih prostorih v vasi dejala Čandrova.
Pojavlja se le ena težava za člane slovenske odprave na vozičkih: ker so vhodna vrata zelo težka in se odpirajo navzven, jih težko odprejo. Tu pa je pomočnica le malo pokarala Japonce: “Japonci bi lahko glede na to, da so zelo napredni, tukaj poskrbeli za kaj bolj ugodnega, kot je recimo odpiranje vrat na dotik ali s kakšnim gumbom.”
Pohvalila pa je tudi pomoč domačih prostovoljcev. Ti so na igrah vselej pomemben vezni člen med udeleženci iz različnih držav in domačini, na Japonskem pa je njihov pomen še večji, ker je jezikovna pregrada velikokrat visoka ali pa kar nepremostljiva.
“Vemo, da Japonci ne govorijo tako dobro angleško. Mi imamo na voljo po enega asistenta in asistentko, ki se vsak dan menjata. Zelo nam pomagata pri pogovorih z organizatorji, predvsem pri prevozih, ko je treba rešiti kakšno težavo,” je o življenju v paraolimpijski vasi v Tokiu še dejala Jana Čander.
STA
Foto: Vid Ponikvar/Sportida
