Nastija Fijolič: “S športom se lahko ukvarjajte tudi ljubiteljsko, naredite nekaj zase!”

/, Športni paraples, Zadnje novice/Nastija Fijolič: “S športom se lahko ukvarjajte tudi ljubiteljsko, naredite nekaj zase!”

Nastija Fijolič: “S športom se lahko ukvarjajte tudi ljubiteljsko, naredite nekaj zase!”

Program Postani športnik je tisti, ki pomaga pri vzpostavljanju sistema in pogojev za vključevanje mladih invalidov v športne aktivnosti. Razvila sta ga Zveza za šport invalidov Slovenije Paraolimpijski komite in Lidl Slovenija. Ena od ambasadork programa je tudi Nastija Fijolič.

Nastija FijolićKakšno je bilo vaše leto 2018?
„Predvsem delovno.“

Kako naprej?
„Zdaj lahko to tudi povem: športni paraples bom dala malce na stranski tir. Še vedno priložnostno plešem, a enostavno moram zreducirati obveznosti.“

In nadaljuje:
„Delam prek študenta, želim diplomirati. Ob vsem delu in študiju mi zmanjka časa. Enostavno ne gre. Pa mi ni vseeno, ker ne grem zdaj npr. na tekmo na Nizozemsko. Se bom pa potrudila in trenirala, da bom šla lahko na tekmo v Frankfurt.“

Precej ste aktivni tudi na spletu in družbenih omrežjih.
„Poleg klasičnega študentskega dela sem vpeta tudi v različne grafične projekte, na Facebooku pa se praviloma oglašam v primerih, ki so povezani s študentsko problematiko.“

Pred letom dni ste bili glavna zvezda vloga, kjer ste komentirali neurejene razmere in nedostopnost vlakov, s katero se soočate invalidi.
„Ta zgodba s Slovenskimi železnicami me je res zaznamovala. Še danes, pa je že leto dni, se nisem peljala z vlakom. Ne počutim se dobro tam. Po vsem tem sem dobila tudi nekaj groženj. Vse skupaj pa me je močno zaznamovalo.“

Se je kaj popravilo?
„Nekaj so naredili, precej so obljubljali. Morda pa bo boljše in več v letu 2020. Po vsem tem se name pogosto obrnejo taki, ki želijo, da na svojem vlogu pokomentiram določeno problematiko. Zadnja taka izkušnja je s Trubarjevo ulico v Ljubljani. Dejansko mislim, da je moje poslanstvo, da ostalim invalidom, ki imajo še slabšo oz. zahtevnejšo obliko invalidnosti, olajšam življenje.“

Iz česa boste diplomirali?
„Napisanih je že deset strani, naslov pa je: Fotografski prijemi v filmu avtorskega dela. Posnela sem že kratek 25-minutni film, iz njega pa bom potem vlekla fotografijo za nadaljevanje diplomskega dela. Precej stvari je že narejenih, pa tudi film je že posnet.“

Ob vsem tem pogrešate kaj šport?
„Ravno danes sem zjutraj razmišljala o tekmovanju na Nizozemskem. Kljub vsem naporom je bil šport zame vedno kot nek ventil. S soplesalkami in soplesalci v PK Zebra smo bili kot ena družina, kjer pa te kdaj po vsem tem času tudi kaj zmoti, zato greš malce ven… Pa se mi zgodi, da si zaželim, da bi se vrnila. A če hočem uresničiti zastavljene cilje, potem moram vztrajati na začrtani poti.“

:: Program Postani športnik

Pa saj niste povsem „out“.
„Saj nisem. Z veseljem se odzovem na nastop. Tako bom v prihodnjih dneh tudi v Brežicah, kjer bo z mano tudi paraplavalec Darko Đurić. Z veseljem bom ob tej priložnosti na moji nekdanji osnovni šoli tudi zaplesala!“

Kako pa ste „priplesali v šport“?
„Namena nisem imela. Nisem bila te vrste človek, ki bi dal nekaj na šport. Potem pa se je zgodil obisk pri PK Zebre, kjer sem fotografirala. Klemen Pirman mi je tako dejal, da naj poizkusim s plesom, da je to dobro za me, da bi bila lahko pri tem uspešna.“

Po tem ste sprejeli izziv.
„Sem, čeprav sem oklevala. Sledil je prvi trening, ostala sem pet let.“

Ples je resen šport, ne le umetnost.
„Ples je resnično prava umetnost, dejansko plešemo na koncertu, veselicah. Ampak profesionalni ples je izredno zahtevna športa panoga, ki terja visok ritem fiziče aktivnosti. Če imaš še hendikep, le vse skupaj še težje in zahtevnejše. Ob tem moraš še lepo izgledati, vse pa mora izpasti tako lahkotno. Ni lahko. Če bi ocenjevala, potem bi po zahtevnosti pred ples dala le še umetnostno drsanje.“

Je potemtakem ples zahteven psihološko ali fizično?
„Tudi psiha naredi svoje. Porazi pa te gradijo.“

Za vami je kar nekaj mednarodnih uspehov (BTW: katere tri bi tu izpostavila?). Kam v svetovnem merilu dejansko sodite?
„Najbolj bi izpostavila mojo prvo tekmo, na kateri sem mislila da me bo sam parketo pogoltnil, kje so še sodniki, gledalci in plesna družina. S smehom se spomnim za nazaj, saj res ni bilo grozno, samo nisem vedela kaj pričakovati. Druga tekma, je bila na slovenskih tleh. To je bila prva tekma pred domačimi in bolj kot to, imeli smo jo skupaj z ostalimi hodečimi tekmovalci st. in la. plesov. Par dni pred tekmo je bilo grozno! Sama sem razmišljala kaj bodo vsi ti odlični plesalci in domača publika mislila o nas »vozičkarjih«? Seveda je bilo vse samo prenapihnjeno v moji glavi. Odziv je bil fantastičen. Zadnja tekma ki je ne bom nikoli pozabila pa je lansko svetovno na Poljskem. Norišnica! Seveda v dobrem smislu.“

Kam v svetovnem merilu sodite, kako visoko bi lahko prišli?
„Ne vem točno. A moj trener Andrej Nowotny pravi, da bi morala vztrajati. V posamični konkurenci imam več opcij nastopanja, a dejstvo je, da zaradi atrofije sama težko kaj naredim. Zato ob sebi potrebujem nekoga, ki bi da dodatno energijo in moč, da zakrijemo in zakamufliramo hibe, ki jih imam. Trener je prepričan, da bi lahko v posamični konkurenci prišla med najboljše tri na svetu!“

Tudi športni paraples se naglo razvija.
„V zadnjih petih letih je bil narejen velik korak naprej! Kaj vse se zmore na vozičku! To je že neverjetno!“

Kaj vse vam je šport dal?
„V prvi vrsti zagotovo disciplino, zagotovo pa sem postala samozavestnejša! Po naravi sem perfekcionistka. Će se nečesa lotim, želim, da to delam optimalno in popolno, ne pa polovičarsko. Sem se pa naučila pri športu tudi to, da si lahko najboljši, pa ni nujno, da boš zmagal. Svoje naredi tudi splet okoliščin.“

Slišal sem, da imate tudi močno podporo doma.
„Vse skupaj je malce hecno. Nedolgo nazaj so mi doma rekli, da me zelo podpirajo in da so veseli, ker nastopam. Ne vedo pa, kakšna je cena tega. Sicer pa itak pravijo, da vsakim uspešnim posameznikom stoji družina ali pa partner. Vesela sem, ker imam tako družino, da se lahko zanesem nanjo!“

Kako pa so doma gledali na dejstvo, da ste začeli s športnim paraplesom?
„Pri vsaki stvari vedno rečejo, daj premisli. Sama sem se šele pri športu zavedla, kje so moje meje zavoljo atrofije. Oče mi je povsem starševsko dejal, da naj pazim na svoje zdravje. A to so starši, ki pa jih povsem razumem. Tudi s pomočjo športa sem želela sama poiskati svoje meje.“

Za promocijo športa med mladimi skrbi tudi program Postani športnik.
„To je zares dobra ideja, ki se hitro širi in pripomore, da se več govori o športu invalidov in paraolimpijskih igrah, kar v preteklosti ni bila ravno praksa.“

:: Bi se ukvarjali s športom? Tule so vsi podatki in informacije za vas!

Kaj bi za vas pomenil nastop na paraolimpijskih igrah?
„Športni paraples žal ni bil sprejet. Če bi bil, potem nebi bi zdaj pisala diplome. Upam pa, da bodo generacije za mano imele to možnost, da bodo nastopile na igrah.“

Do kdaj paraplesalci „trajate“ na vrhunski ravni?
„Sama sem razmišljala, da bi plesala do 30. leta, če bo le uspelo. Sem pa imela v bližnji preteklosti precej težav s poškodbo desne rame, pomagale niso niti terapije. Sicer pa je vse bolj ali manj odvisno od takih in drugačnih poškodbe ter življenjskega sloga.“

Dajmo za konec še sporočilo za starše, otroke, ki morda še oklevajo o športnem udejstvovanju.
„Saj ni nujno, da smo vsi tekmovalci. S športom se lahko ukvarjajte tudi ljubiteljsko, naredite nekaj zase. Morda to kasneje preraste v tekmovanja. Vse to je dobro in koristno! S prijatelji se zdaj npr, spogledujemo z idejo, da se preizkusimo v curlingu!“

Kje so spravljeni vaši plesni čeveljci?
„Prelagam jih s postelje na plesni voziček, ki je sredi sobe. Vse skupaj je v moji bližini. Nisem jih pospravila v omaro.“

Print Friendly, PDF & Email
2019-04-01T08:24:06+01:00 1. april, 2019|

test

fwdwwgiguwgh